PRVE NASELITVE
Zgornjesavska dolina je bila pred poselitvijo z gozdom poraščen svet, skozi katerega so si redki popotniki utirali prehode preko Korenskega sedla na sosednjo Koroško oziroma proti Furlaniji. Potem ko sta nemški cesar Konrad II. in grof Alberik dovško posest podarila freisinški škofiji, se je pričelo pospešeno naseljevanje podložnikov iz Pustriške doline in Dolenjske. Pospešek temu naseljevanju je bila tudi oprostitev tlake in tako so na Dovjem v letu 1065 stale že štiri večje kmetije. V letu 1286 je bilo Dovje samostojna županija – občina, ki so jo naseljevali predvsem kmečki prebivalci.
RAZVOJ IN ZATON FUŽINARSTVA
Zaradi odkritja nahajališč železove rude na območju sedanje Gorenjske so se razvile številne majhne fužine povsod tam, kjer sta bila poleg najdišč rude na razpolago tudi vodna sila in bukov les kot surovina za izdelavo oglja. Zaradi tega so oblastniki v letu 1291 v Mojstrani naselile štiri fužinarje, ki so se preživljali s kmetijstvom, dajatve pa plačevali z železom. Nahajališča železove rude so bila tudi v Vratih, kjer so izdelovali tudi oglje. Novo naselje, ki je nastalo med rekama Triglavska Bistrica in Sava Dolinka, je dobilo ime Mojstrana – verjetno prevzeto po nemškem imenu »Maistern«, po fužinarskih mojstrih. Zaradi potreb po večjem obsegu pridelave kmetijskih pridelkov, ki so jih potrebovali fužinarji za svoje družine, so v letu 1318 oblasti naselile v Mojstrano prvih pet kmetov, ki so tvorili začetek razvoja naselja.
Nadaljnji razvoj obeh krajev je nato potekal v različnih smereh. Na Dovjem so z nadaljnjim krčenjem gozdov tudi v višjih predelih nastajale nove kmetije in tudi manjše kmetije – kajže. Predvsem kajžarji so zaradi premalo obdelovalne zemlje dodatni zaslužek dobivali z delom v gozdu, oglarjenjem in drugimi priložnostnimi deli. Prav iz te strukture prebivalcev so v Mojstrani nastali številni obrtniki, kot so tkalci, tesarji, čevljarji, kovači in zidarji.
Zaloge železove rude v Vratih so kmalu postale nedonosne, zato je proizvodnja surovega železa potekala na Jesenicah, v Mojstrani in Radovni pa so nastale kovačnice, ki so s kovanjem predelovale surovo železo (grodelj, ki so ga dovažali z Jesenic) v izdelke, po mehanskih lastnostih primerne za nadaljnjo uporabo. Te so potem s konji tovorili v Furlanijo in jih tam zamenjali za izdelke, ki jih je potrebovalo prebivalstvo na Jesenicah in okolici. Fužine in kasneje kovačnice so imele številne lastnike, ki pa so le stežka sledili napredku tehnologije na področju jeklarstva in tako je v letu 1887 prišlo do končnega zaprtja kovačnic na območju Mojstrane in Radovne.
CEMENTARNA IN IZGRADNJA ŽELEZNICE LJUBLJANA–TRBIŽ
Po propadu fužin oziroma kovačnic je prišlo do ekonomske krize, v kateri so se kot ekonomski emigranti, predvsem v Ameriko, odselile družine fužinarjev pa tudi nekateri sinovi kmečkih posestnikov, ki jih je privabila želja po lahkem in visokem zaslužku. Žal so se mnogi vrnili v domači kraj izčrpani, onemogli in brez denarja.
Nov zagon gospodarskemu razvoju Mojstrane je prinesla ideja o gradnji cementarne. Avstrijsko podjetje P. H. Amman iz Möddlinga je bilo izbrano za dobavo cementa za izgradnjo Siemens-Martinovih peči za proizvodnjo jekla na Jesenicah. Z geološkimi raziskavami je ugotovilo, da v okolici Mojstrane in v Radovni obstajajo dovolj velike zaloge laporja (kot ene izmed surovin za proizvodnjo cementa), da bi bila postavitev cementarne rentabilna. Cementarna je bila postavljena in je v letu 1893 pričela z obratovanjem. Gospodarska kriza konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, zamenjava lastnika in uporaba manj kvalitetnih surovin ter povodenj v letu 1926 so povzročili, da je v letu 1932 prenehala z obratovanjem. Pozorni obiskovalec Mojstrane bo ob tehnološki shemi na vstopu v del naselja, ki ga domačini imenujejo »Fabrka« še videl nekaj ostankov poslopij nekdanje cementarne.
V letu 1870 je bila zgrajena železniška proga Ljubljana–Trbiž, ki je kar v precejšni meri spremenila razvojni tok obeh krajev. Z izgradnjo železnice se je dostop do triglavskih dolin in samega Triglava bistveno skrajšal in pričele so prihajati prve večje skupine turistov, ki so hodili občudovat gorski svet. Gospodarska moč in pomembnost Mojstrane se je bistveno povečala in v tem smislu je prevzela dolgoletni primat Dovju. Z izgradnjo hotela v Mojstrani so se tja preselile javne institucije, kot so pošta in orožništvo in v letu 1921 tudi sedež občine, saj je bil takrat prvič izvoljen župan iz Mojstrane. Pospešeno se je tudi razvijalo gostinstvo, saj je bilo v obeh krajih sedem gostiln.
Že po propadu manjših fužin se je jeklarstvo skoncentriralo v bližnjem mestu Jesenice, kjer se je razvijala Kranjska industrijska družba. V njej je našlo delo veliko krajanov iz Dovjega in Mojstrane. Mojstrana je tudi zaradi ugodnih klimatskih pogojev postala letovišče, ki so ga poleg takratnega jugoslovanskega kralja Aleksandra obiskovale številne znane osebnosti. Z izgradnjo planinskih koč v Vratih in v okolici Triglava pa je hitro začelo naraščati tudi število obiskovalcev gora. Po drugi svetovni vojni je bil razvoj turizma v takratni jeseniški občini usmerjen v smučarski center Kranjska Gora, zato je postal v Mojstrani manj pomembna gospodarska dejavnost. Poleg kmetijske dejavnosti so prebivalci našli delo v Železarni Jesenice, podjetju za izdelavo kovinskih izdelkov KOOP in manjšem lesnem obratu LIP. Močno pa je bila razvita športna dejavnost, predvsem zimski športi, saj je z Dovjega in Mojstrane izšlo kar 18 udeležencev olimpijskih iger.
RAZVOJ PLANINSTVA PRED USTANOVITVIJO PLANINSKEGA DRUŠTVA
Tako kot v preostalih alpskih deželah so bili tudi v Triglavskem pogorju prvi obiskovalci domačini, ki so kot pastirji, nabiralci zelišč in drvarji skozi svoja opravila spoznavali gorski svet. Zato so bili kot poznavalci tega območja, tudi prvi vodniki naravoslovcem in znanstvenikom, ki so raziskovali gorski svet. Po prvem vzponu na vrh Triglava 26. avgusta 1778 se je zanimanje za obisk triglavskega pogorja povečalo. Že leta 1799 so domačini vodili okrajnega glavarja Hohenwarta skozi Krmo preko Velega polja na Tosc. Po zgodovinskih podatkih naj bi bili prvi predniki z Dovjega in Mojstrane na vrhu Triglava že leta 1824. V letu 1836 pa je kustos Deželnega muzeja iz Ljubljane Henrik Freyer v spremstvu gostilničarja Šmerca iz Mojstrane opravil prvi vzpon na Stenar iz Vrat.
Ko je leta 1870 stekla železnica Ljubljana– Trbiž, je za kraje pod Triglavom to pomenilo pravi planinski razcvet, saj so iz Mojstrane vodile skozi Krmo in Kot najlažje planinske poti na Triglav. Povečano zanimanje turistov za obisk Triglava in potrebe za sledenje njihovim potrebam je vodilo do ustanovitve Kranjske podružnice DuÖAV, ki je bila ustanovljena v letu 1874. V letu 1877 je podružnica zgradila Maria Thereisen Hüte (današnja Planika), potem pa je njeno delovanje za nekaj časa zamrlo. Potem ko so delovanje podružnice v letu 1881 obnovili, so zgradili in v letu 1887 odprli Deschmann Hütte (današnji Staničev dom). Podružnica je skrbela tudi za izobraževanje vodnikov in leta 1894 v Mojstrani organizirala prvi vodniški tečaj na Kranjskem, ki se ga je udeležilo 13 tečajnikov iz Mojstrane in ostalih krajev v Zgornjesavski dolini.
Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva (SPD) leta 1893 se je začela dvigati tudi nacionalna zavest Slovencev. Ta je dobila še poseben zanos, ko je Jakob Aljaž, župnik na Dovjem in zaveden Slovenec, postavil stolp na vrhu Triglava, ki je postal nacionalni simbol. Z izgradnjo prve planinske koče v Vratih (1895) in Triglavske koče na Kredarici (1896) ter Aljaževega doma v Vratih (prvi zgrajen 1904, drugi, potem, ko je prvega porušil snežni plaz, pa leta 1910) se je obisk planincev še povečal, obenem pa se je razplamtel boj med Kranjsko podružnico DuÖAV in SPD za prevlado v Julijskih Alpah, ki ga je zaključila prva svetovna vojna. Vsekakor je bil Jakob Aljaž vse do svoje smrti (1927) dominantna planinska osebnost v kraju, domačini pa gorski vodniki in nosači ter graditelji koč, ki so mnogi delovali v takrat obeh planinskih organizacijah.
USTANOVITEV TRIGLAVSKE PODRUŽNICE SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA DOVJE-MOJSTRANA (1928), DANAŠNJEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA DOVJE-MOJSTRANA
Po smrti Jakoba Aljaža je bila v letu 1928 ustanovljena Triglavska podružnica Slovenske- ga planinskega društva Dovje-Mojstrana. Že ob ustanovitvi je štela 132 članov, ki so si v duhu takratnega časa prizadevali storiti kar največ na gospodarskem področju – z izgradnjo koč in planinskih poti. Tako so v letu 1932 prevzeli v upravljanje zimsko sobo planinskega stana na Zasipski planini, leta 1938 pa so zgradili lastno kočo na sedlu Mlinca na razpotju med planinsko potjo, ki vodi na Kepo in Dovško Babo. Tega leta je osrednji odbor SPD organiziral tudi alpinistično odpravo v francosko Dofinejo, ki sta se je udeležila tudi dva člana društva, in sicer dr. Miha Potočnik (kasnejši predsednik Planinske zveze Slovenije) in Janez Brojan.
Nadaljnji razvoj društva je prekinila druga svetovna vojna, ki je z žrtvami zarezala tudi med članstvo društva. Ponovno je društvo zaživelo v letu 1946, ko je pričelo z delovanjem na vseh področjih.